Moji joga začetki

Naj vam povem zgodbo. Gre o tem kako sem prišla do joge in zakaj sem ostala. Pred 16 leti, ko sem bila še študentka, sem slišala, da obstaja joga in da naj bi bila super za koncentracijo in pomiritev uma. Ker sem študirala klavir (na Muzičkoj akademiji u Zagrebu) in pri nastopanju že od srednje šole imela težave s koncentracijo in vsiljivimi mislimi polnimi strahu in anksioznih občutkov med nastopi (tako klavirskimi, kot tudi pri spraševanjih v ucilnici), sem se odločila, da to jogo preizkusim.

Bil pa je še en, "malo bolj pomemben" razlog. V prvem in drugem letniku (ne spomnim se če tudi v 3.) smo morali v sklopu študija obiskovati predmet športa. Pri nas je to bila teretana (fitnes) ali pa aerobika. Fitnes mi že od nekdaj ni dišal (tudi dobesedno), na aerobiki pa sem se počutila butasto (neko hopsanje in skakanje pa to... se opravicujem vsem, ki jim je taksna vadba vsec in nimam nic proti, da jo obiskujete, saj je zelo koristna za telo, še posebej za limfo, teretana pa je odlična za pridobivanje mišične mase v kolikor ti profesionalec pokaže kako pravilno izvajati vaje).

No, 3. Opcija je bila, da če obiskujemo vadbo kje drugje, da prinesemo potrdilo in se nam prizna. Pa sem rekla, no, potem pa bom jaz poskusila koncno tole jogo, da dobim potrdilo, da ne rabim hopsat  In tako se je zacelo.

Prva vadba na katero sem šla je bila ABC Ashtanga Led v studiu v Gunduličevi, kjer sta 2 ali celo 3 različne joga firme imele skupni prostor. Bil je čudovit. Sladek dišeč sproščujoč vonj po sandalovini (in še nečem) me je takoj pritegnil (takrat še nisem vedela po čem diši). Vadba je potekala zvecer, v na pol zatemnjenem prostoru v soju svečk in vzdušje je bilo pomirjujoče in sproščeno. Vsak je sedel ali ležal na svoji blazini, nekateri so se nežno razgibavali in čakali na začetek vadbe. V ozadju je igrala čudovita sproščujoča glasba z nekimi indijskimi instrumenti vključno s flavto in petje v nekem čudnem magičnem jeziku, ki ga nisem prepoznala. Kasneje sem izvedela, da je to sanskrt in da se v sanskrtu pojejo mantre. Že tukaj so me kupili, pa še sploh nismo začeli z vadbo.

Potem, pa se je vadba pričela. Od začetka je šlo počasi, postopoma, natančno ampak sploh ni bilo tako enostavno, kot sem si predstavljala da bo - kar se moje moči tiče. Kaj ni joga za raztezanje? Odkril se mi je nov svet - joga je vadba za moč! V prvih 20 minutah sem se tako ogrela, da je teklo z mene (nikoli nisem bila neka športnica, ampak vseeno... na jogi?!) In to mi je bilo všeč. Potem pa je sledila prva Balasana - položaj otroka, v katerem se lahko popolnoma sprostim in odpočijem in to brez slabe vesti. Učiteljica je med vadbo poudarjala, da joga ni tekmovanje, da vsak vadi v svojem tempu in po svojih zmožnostih in da nas nihče ne obsoja, ne smemo pa obsojati niti samih sebe. Samo opazovati se moramo in svoje reakcije v različnih položajih. In karkoli priplava na površje, naj spustimo. Vse je ok. Ni tekmovanja. Nikomur se ne rabim dokazovati. Tukaj so me znova kupili.

Na koncu vadbe je sledila Savasana - ležeč položaj kjer ne delaš popolnoma nič. Sproščaš. In dovoliš energijam, da se porazporedijo kamor se morajo. Za zaključek še ena mantra OM in zadovoljno sem odšla domov, z občutkom, da sem naredila nekaj dobrega zase, za svoje telo, predvsem pa z občutkom pozitivne vzhičenosti in zadovoljstva in neverjetne topline pri srcu, kot da sem točno tam kjer moram biti! Taksnega občutka še v življenju nisem imela pri nobeni stvari. Všeč mi je bil prostor, vonji, glasba, vadba, to, da učiteljica daje pozitivne afirmacije in me med vadbo vzpodbuja, hkrati pa pomirja, da sem dovolj. To, da se med vadbo nadelam, to da se tudi raztegnem, to, da tudi počivam, to, da je vsak dih povezan z gibom in točno na pravih mestih in to, da se po njej počutim naravnost fantastično (podobno kot recimo, ko si bolan, pa nekaj dni ne gres pod tus, no potem ko končno greš, se počutiš 1500x bolje kot prej).

Potem pride pa naslednji dan, ko začutim mišice, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo! Ta čudovit občutek, ki ga v telesu nisem imela s prav nobeno drugo vadbo. To je to. Vsaj zame. Joga je od takrat naprej del mojega zivljenja. Kasneje sem ugotovila, da ne izgleda vsaka ura joge enako, da obstajajo različni stili vadb (npr. Vinyasa, Hatha, Yin, Restorativna, prenatal itd) z istim ciljem - umiriti um (z aktivacijo parasimpatičnega živcnega sistema, česar pri običajnih telovadbah ni - o tem bom pisala v drugem postu).

Od začetka sem se sicer borila s samodisciplino (treba se je spravit iz stanovanja in it), sem pa ugotovila, da ima marsikdo težave s tem. Sedaj vem, da se je treba le odločiti in iti. Samodisciplina je ena od glavnih pogojev, da kar si zadamo na jogi tudi uspe (namera). Moje misli so veliko bolj pod kontrolo, ko vadim jogo. Se pa pozna, ko je ne.

Joga je vadba za celo življenje. Mene je prevzela tako, da sem v letih do sedaj opravila mnoge učiteljske tečaje, saj sem želela, da to, kar sem jaz izkusila, izkusi še kdo drug. Joga mi je pomagala predvsem, da sem se sprejela takšno kot sem, pomirila svoje negativne anksiozne misli, da nisem dovolj in hkrati naredila dobro za svoje telo, ki se je takrat začelo spreminjati na bolje - pridobila sem mišično maso in fleksibilnost ter boljšo samopodobo. Sedaj po dveh porodih je druga stvar :D delam na drugih aspektih kot v študijskih letih.

Z jogo se lahko ukvarjamo pri različnih težavah, pomembno je le, da izberemo prave vaje in jih izvajamo na pravi način, takšen, ki nam je trenutno koristen. Res si želim,da bi se z jogo spoznalo več ljudi. V Zagrebu je studio bil vedno poln (prostirka do prostirke), tam so ljudje že ozavestili kako blagodejna je lahko vadba joge. Pri nas, v naših malih krajih pa vadbe potekajo v majhnih, intimnejših skupinah. Malo zaradi še ne tako veliki popularnosti joge pri nas, malo zaradi moje odločitve, da imam vadeče pod kontrolo in jih lahko popravljam - da je vadba bolj varna in kvalitetnejša.

Nikoli nisem bila športnica. Verjetno nasprotno. Bila sem neke vrste anksiozna umetnica (rada sem tudi risala, slikala in pisala pesmi), cela zablokirana, ki me je joga odklenila in me rešila iz utapljanja v meni krutem svetu dokazovanja in tekmovanja. In rešila me je neprestanega občutka, da "moram". Mora se samo umreti. Vse ostalo je igra življenja <3

Vabljeni na dneve odprtih vrat, ki se bodo odvijali od 14.9. do 18.9. v Nilayi. Veselim se srečanja z vsakim, ki ga ta zapis pokliče :)

M.